Človeška ribica (Proteus anguinus)
Biologija vrste
Človeška ribica ali močeril je edini jamski vretenčar v Evropi. V Sloveniji živita dve podvrsti: beli močeril (Proteus anguinus anguinus Laurenti 1768), ki predstavlja prevladujoč del populacije, ter črni močeril (Proteus anguinus parkelj Sket & Arnzten 1994), znan iz Bele krajine. Na Kočevskem je prisoten beli močeril, ki naj bi po zadnjih genetskih raziskavah predstavljal celo samostojno vrsto človeške ribice (Gorički 2006) skupaj z lokalitetami iz Bele krajine in porečja reke Krke.
Beli močeril je repata dvoživka in z dolžino 20 do 30 cm največji jamski vretenčar na svetu. Telo ima kačasto z dvema paroma nog. Dolg plavutast rep je prilagojen plavanju. Koža je brez pigmenta. Oči se pojavijo le pri mladičih, pozneje pokrnijo. Za svetlobo je občutljivo vse telo. Čutila za tip, voh, okus in verjetno tudi za sluh so dobro razvita. Diha z zunanjimi škrgami in preprostimi pljuči. Hrani se z manjšimi vodnimi živalmi; zelo dolgo lahko zdrži brez hrane. Živi do 100 let. Spolno dozori v podobi ličinke po 14 letu. Izleže do 70 jajc; razvoj zarodkov traja do pet mesecev.
Življenjski prostor
Je prebivalec podzemskih vodnih tokov dinarskega krasa. Ključnega pomena je neonesnažena voda bogata s kisikom, z rahlo kislo pH vrednostjo ter temperaturo med 5 do 15 C.
Grožnje
Ključne grožnje predstavljajo vse vrste onesnaževanja kraškega sveta (intenzivno kmetijstvo, industrijski in komunalni odpadki ter izpusti, urbanizacija, divja odlagališča) v vplivnem območju podzemskih in ponornih tokov.
Razširjenost
Dvoživka je dinarski endemit. Na Kočevskem je znanih več najdišč, ključni habitati pa so podzemski tokovi v zaledju izvira Rakitnice, Rinže pod Stojno in Veliko Goro, prav tako samo Kočevsko polje ter podzemski tokovi, ki se usmerjajo proti izvirom v dolini Krke ter Kolpe.
Ohranitveno stanje vrste na SCI Kočevsko: neugodno (poročanje 2013)
Po drugi svetovni vojni so bile na Kočevskem polju zabeležene visoke populacijske gostote: Jama v Šahnu – preko 100 osebkov, Vodna jami pri Klinji vasi – 4 osebki/m2. Negativni vplivi onesnaženja so bili zaznani po letu 1960. Zaradi izpustov gnojnice iz prašičje farme v Klinji vasi ter prekomernega in koncentriranega polivanja gnojevke iz kravjih hlevov v širši okolici Kočevja (Cvišlarji, Mlaka, Koblarji, Livold, Koprivnik…) so bile povsem uničeni populacije v podzemskih tokovih na obrobju kočevske premogovne kadunje (Jama v Šahnu, Vodna jama, Vodna jama pri Klinji vasi 2 in 3). Močno degradirane so bile tudi Željnske jame, ker jih je Rudniški potok v dobršni meri zapolnil z blatom rudniške separacije. Prav tako je zabeleženo tudi slabo ekološko stanje reke Rinže (ARSO 2010) ter posledično tudi njenih ponornih tokov. Kvaliteto podzemske vode pa poslabšujejo tudi številne onesnažene jame na obrobju kočevskega kraškega polja.
Projektne aktivnosti
S projektnimi akcijami želimo izboljšati ugodno stanje habitata človeške ribice. V prvi fazi smo izvedli analizo obstoječega stanja habitata vrste v ključnih jamskih habitatih Kočevskega polja z inventarizacijo jamske favne, analizo kvalitete podzemske vode ter evidentiranjem onesnaženih jam. Evidentiramo ključne onesnaževalce podzemnih vod ter z njimi izvajamo komunikacijo ter po potrebi spodbujamo inšpekcijski nadzor. Očiščenih je bilo 7 jam; tu in na dodatnih lokacijah bomo s postavitvijo fizičnih zapor poskušali preprečiti onesnaževanje teh jam v bodoče ter osveščati ljudi o pomenu varstva narave, vode, kraškega podzemlja.
Varstveni status
Zavarovana vrsta. Na Rdečem seznamu je opredeljena kot ranljiva vrsta.
Habitatni tip: Kraške jame, ki niso odprte za javnost
Značilnosti HT
Celoten kraški svet Kočevske v okviru območja Natura 2000 Kočevsko, predstavlja življenjski prostor številnim jamskim živalskim vrstam in je opredeljen kot habitatni tip. Na obravnavanem območju je registriranih preko 600 kraških jam med katerimi prevladujejo korozijska brezna. Za dinarske grebene so značilne tudi udornice in ledene jame, na Kočevsko-ribniškem polju, v dolini reke Krke in Kolpe pa tudi vodne jame. Kot strukture pomembne s stališča jamske biodiverzitete so zabeležene lokalitete človeške ribice, hrošča drobnovratnika, jame, ki izstopajo po številu jamskih vrst, dodana pa so tudi vsa večja jamska zatočišča netopirjev.
Ključne lokalitete:
Eleonorina jama, Jama treh bratov pri Verdengu, Jama treh bratov pri Kočevju, Jelovička jama, Kobiljača, Ledena jama pri Kunču, Lukova jama pri Zdihovem, Mrzla jama pri Ložu, Ledena jama v Fridrihštanjskem gozdu, Veliki Zjot, Jazbina, Čaganka, Lobašgrote, Izvir Bilpe.
Grožnje
Ključne grožnje predstavljajo vse vrste onesnaževanja kraškega sveta (intenzivno kmetijstvo, industrijski in komunalni odpadki ter izpusti, urbanizacija, divja odlagališča) v vplivnem območju podzemskih in ponornih tokov.
Ohranitveno stanje vrste na SCI Kočevsko: neugodno
Zabeleženi so bili obsežni negativni vplivi na habitatni tip: izpusti gnojnice iz prašičje farme v Klinji vasi ter prekomerno in koncentrirano polivanje gnojevke iz kravjih hlevov v širši okolici Kočevja (Cvišlarji, Mlaka, Koblarji, Livold, Koprivnik…) ter zaplavljenje Željnskih jam z blatom rudniške separacije po letu 1960, slabo ekološko stanje reke Rinže (ARSO 2010) ter posledično ponornih tokov ter številne, z raznovrstnimi odpadki, onesnažene jame na obrobju kraškega polja. Posledično je lokalno močno prizadet in uničen predvsem habitat vodne jamske favne.
Projektne aktivnosti
S projektnimi akcijami načrtujemo izboljšati ugodno stanje habitatnega tipa. Izvedli bomo analizo obstoječega stanja habitata vrste v ključnih jamskih habitatih Kočevskega polja z inventarizacijo jamske favne, analizo kvalitete podzemske vode ter evidentiranjem onesnaženih jam. Pri tem bomo evidentirali ključne onesnaževalce podzemnih vod in z njimi izvedli potrebno komunikacijo ter spodbudili inšpekcijski nadzor. Sledilo bo čiščenjem štirih onesnaženih jam. Tu in na dodatnih lokacijah bomo s postavitvijo fizičnih zapor poskušali preprečiti onesnaževanje teh jam v bodoče ter osveščati ljudi o pomenu varstva narave, vode, kraškega podzemlja…