Gozdni rezervati in varovalni gozdovi v Gozdnogospodarskem območju Kočevje

Gozd, posebej na kraškem svetu, je nekakšna debela koža – zaščita življenju. Varuje rodovitno prst, filtrira zrak, zadržuje vodo, blaži klimatske ekstreme, daje les in je dom številnim rastlinam in živalim.

Gozdovi na najbolj ekstremnih, strmih in skalovitih rastiščih so še posebej pomembni in zavarovani kot varovalni gozdovi. Podobno so najzanimivejši in redki predeli območja zavarovani in prepuščeni naravnemu razvoju kot gozdni rezervati. Tako so bili pri nas in med prvimi v Evropi že pred več kot stoletjem izločeni pragozdovi.

Varovalni gozdovi in gozdni rezervati, na državnem nivoju z Uredbo o varovalnih gozdovih in gozdnih rezervatih zavarovani leta 2005, so pika na i pri nenehnem trudu za razumevanje in izboljševanje splošne sonaravne, mnogonamenske strategije slovenskega gozdarstva, ter hkrati pomembna naravovarstvena kategorija, ki prispeva k biotski raznovrstnosti, posebej v območjih Nature 2000. Hkrati so lahko izhodišče za vse popularnejše in medijsko privlačne naravovarstvene projekte, blagovno znamko in certifikacijo gozdov, različne raziskovalne naloge, promocijo gozdov in gozdarstva ter narave in naravovarstva nasploh.

Kočevsko gozdnogospodarsko območje (GGO) se ponaša z ohranjeno naravo. Še več – pred dobrim stoletjem zavarovanim, nikoli sekanim pragozdovom, so se pridružili novi gozdni rezervati. V nekaterih že več desetletij ni pela sekira, nekaj pa je novejših.

Skupaj 41 gozdnih rezervatov meri 1.201,72 ha, kar pomeni 1,30 % površine gozdov Gozdnogospodarskega območja Kočevje. V Sloveniji je od leta 2005 zavarovanih 172 gozdnih rezervatov s skupno površino 9.501,47 ha – 0,80 % vseh gozdov.

Gozdni rezervati

So gozdovi, prepuščeni naravnemu razvoju. Zato se v njih ne seka, ne pospravlja odmrlih dreves, ne nabira gozdnih sadežev in ne vznemirja živali, prav vse je torej prepuščeno naravi. Meje gozdnih rezervatov so označene z modro barvo, obiskati pa jih je mogoče le po označenih poteh.

Na Kočevskem je naravnemu razvoju poleg pragozdov prepuščenih nekaj mogočnih jelovo-bukovih gozdov ter nekaj varovalnih sestojev na ostenjih kanjona reke Kolpe in Iške. Zavarovani so tudi gozdovi ob globokih kraških vrtačah in jamah, močvirjih in najzanimivejših ponorih kraških potokov. Zavarovanih je tudi nekaj degradiranih gozdov, ki zaraščajo opuščeno kmetijsko pokrajino. Zaščitni pasovi ob rezervatih niso posebej označeni, saj so najpomembnejši rezervati – pragozdni ostanki obkroženi z novimi rezervati.

Na ta način je zavarovan del najpomembnejše naravne dediščine Kočevskega, ki zagotavlja trajen azil redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam, ob tem je raziskovalna delavnica, ki jo vodi narava, hkrati pa je tudi ponudba za radovedneže, saj so nekateri gozdni rezervati, nekateri pa še bodo, opremljeni z označenimi pešpotmi in informativnimi tablami.

V celoti so kot kompleksi varovalnih gozdov zavarovani tudi sestoji na strmih, skalovitih pobočjih kanjonov rek Kolpe, Čabranke in Iške. Poleg izjemno poudarjene varovalne funkcije so zaradi naravne ohranjenosti in zanimive favne ter tudi reliktne in endemične flore pomembni za ohranjanje naravne pestrosti. Zaradi reliefne razgibanosti in mogočnih razgledov z ostenj so svojevrstna estetska vrednost v prostranih gozdnih območjih južne Slovenije in tudi cilj vse več obiskovalcev.

Skupaj je od leta 2005 kot varovalni gozdovi zavarovanih 3.745,59 ha oziroma 4,05 % gozdov Gozdnogospodarskega območja Kočevje, v Sloveniji pa skupaj 98.947,01 ha oziroma 8,35 % vseh gozdov.

Varovalni gozdovi z zaščitno vlogo pred erozijo in regulacijo vodnega odtoka najbolje opravljajo svojo funkcijo prepuščeni naravnemu razvoju. Zato so le izjemoma predvideni ukrepi, kot so minimalne sečnje za krepitev varovalne vloge teh gozdov ali zaščito infrastrukture (obnovitvene sečnje, sečnje ob cestah, itd.).

Za zagotavljanje splošno koristnih funkcij in zaradi omejenih lastninskih pravic pri izkoriščanju lesa tako za varovalne gozdove kot gozdne rezervate zagotavlja denarna sredstva država, predviden pa je tudi odkup teh gozdov.

Zgodovina (za)varovanih gozdov na Kočevskem

Varovanje gozdov na Kočevskem ima že skoraj sto dvajsetletno tradicijo. “Drobna” pripomba v gozdnogospodarskem načrtu je sredi nepreglednih kočevskih pragozdov med prvimi v Evropi obvarovala dragoceno naravno dediščino.

Pobuda za varovanje pragozdov se pripisuje dr. Leopoldu Hufnaglu, ki je leta 1892 sestavil obsežen “gospodarski plan” za kočevske gozdove. Celoten načrt je bil izjemno delo, saj je za visokokraške jelovo-bukove gozdove predpisal sonaravnejše prebiralno gospodarjenje, v nasprotju s takrat v Evropi prevladujočimi, strokovno “bolj” utemeljenimi golosečnjami.

Gozdni rezervati in varovalni gozdovi se nato pojavljajo v naslednjih gozdnogospodarskih načrtih kot različne kategorije: varovalni gozdovi so zabeleženi kot gozdnogospodarski razred 8000 – varovalni gozd, gozdni rezervati pa kot razred 9000 – gozdni rezervat.

Nekaj gozdnih rezervatov je bilo leta 1976 uradno zavarovanih z občinskimi odloki. Dejansko pa so gozdarji z občutkom za te posebne sestoje sami upoštevali varovanje – nesečnjo in jih izločili kot negovalne enote brez etata v gozdnogojitvenih načrtih ali celo kot poseben razred v gozdnogospodarskih načrtih. Tako lahko za večino novejših rezervatov trdimo, da niso bili sekani od leta 1985.

Posebej pomembna je leta 1980 dopolnjena mreža gozdnih rezervatov, ki je poleg že zavarovanih pragozdov na GGO Kočevje osnovala skupno 11 gozdnih rezervatov. Akcijo je vodil starosta sonaravnega gozdarstva prof. Mlinšek z Gozdarske fakultete v sodelovanju s tedanjim gozdarskim in lesarskim inštitutom.

Omenimo še leta 1997 končani projekt za razglasitev gozdnih rezervatov na južnem delu GGO Kočevje v občinah Kočevje (vključno s kasneje nastalo občino Kostel), Osilnica in Loški Potok. Po večletnih prizadevanjih in nasprotovanjih je bil sprejet Odlok o razglasitvi gozdov za naravne rezervate in gozdove s posebnim namenom na Kočevskem, ki pa zaradi neobjave v Uradnem listu, za kar ni znan vzrok, ni nikoli zaživel.

V istem času je stekla tudi akcija za zavarovanje na državnem nivoju, ki je leta 2005 z Uredbo o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom končno zavarovala del predlaganih objektov. Na GGO Kočevje so bili zaradi nasprotovanja zasebnih lastnikov izpuščeni trije rezervati, ki pa so bili zaradi hkratne varovalne vloge priključeni varovalnim gozdovom.

Poleg varovalnih gozdov in gozdnih rezervatov je zaradi funkcije ohranjanja biotske raznovrstnosti pomembno omeniti leta 1985 osnovan gozdnogospodarski razred 7000 – gozdovi za pospeševanje vrstne pestrosti, kot edini v Sloveniji, ter vse številnejše ekocelice – območja, na katerih zaradi naravnih in drugih posebnosti ter mestoma tudi neracionalnega gospodarjenja ne gospodarimo z gozdom temveč gozdove prepuščamo naravnemu razvoju.

Gozdni rezervati – predstavitev gozdnih rezervatov in namen njihovega zavarovanja

Gozdni rezervati trajno varujejo posebnosti GGO Kočevje: pragozdne ostanke, primere gozdnih združb, še posebej redkih, redke habitate v globokih kraških koliševkah, udornicah, jamah, na ostenjih ali ob kraških vodotokih. Tako so tudi svojevrstne ekocelice za živalske vrste, ki za svoj obstoj potrebujejo starorasle gozdove. Poleg učilnice v naravi – raziskovalnih objektov za razumevanje delovanja neokrnjene narave, je izpostavljena tudi naravovarstvena vloga gozdnih rezervatov. Mnogi so opremljeni z ogledno pešpotjo in informativnimi tablami. Na GGO Kočevje imamo 41 takšnih objektov:

1. Pragozd Krokar (74,49 ha)
Neokrnjeni, pragozdni bukovi sestoji na visokokraški planoti Borovške gore z ostenji nad Kolpo.

2. Pragozd Strmec (15,56 ha)
Ostanek jelovo-bukovega pragozda na Stojni.

3. Pragozd Prelesnikova koliševka (3,37 ha)
Kraška udornica s fragmentom smrekovega pragozda na dnu koliševke. Izredna floristična pestrost.

4. Pragozd Rajhenavski Rog (51,14 ha)
Jelovo-bukov pragozd na Rogu.

5. Goteniški Snežnik (53,98 ha)
Najvišja točka Kočevske, posebnost gorski bukovi gozdovi.

6. Kameni zid (110,11 ha)
Strma, nedostopna ostenja nad Gotenico, številne floristične redkosti, življenjsko okolje gamsa.

7. Krempa (1,64 ha)
Rastišče narcis na sedlu med Borovcem in Kolpo.

8. Borovec (47,89 ha)
Zaščitni pas pragozda Krokar, na težko dostopni strmini mestoma ohranjeni prvobitni bukovi sestoji.

9. Jezero (51,16 ha)
Gozdovi na pobočjih nad umetno zajezenim jezerom pri Kočevski Reki, mokrišče v severozahodnem delu doline, gnezdišče orla belorepca in drugih vodnih ptic.

10. Mižuk (47,61 ha)
Težje dostopna ponorna dolina Mokrega potoka, ki po opustitvi vasi Mokri potok z zaraščanjem pridobiva značaj prapotoka.

11. Kameni most (27,8 ha)
Kraška planota na ostenjih nad dolino Potoka z več brezni in kraškimi jamami ter trojnim naravnim mostom.

12. Firštov rep (15,36 ha)
Verjetno nedotaknjeni varovalni gozdovi na vrhu prepadne Loške stene nad dolino Kolpe, izredna razgledna točka.

13. Stružnica (5,82 ha)
Rob prepadne Kuželjske stene nad dolino Kolpe s posebnimi ekosistemi in florističnimi zanimivostmi.

14. Krajc – Bukovje (15,76 ha)
Na Kočevskem redki jelovi gozdovi na silikatnih kameninah na strmem jarkastem pobočju pod Kostelskim gradom. Eno najnižje ležečih rastišč jelke v Sloveniji.

15. Lipje (2,43 ha)
Nižinski jelov gozd v Poljanski dolini.

16. Šibje (20,42 ha)
Bukovi gozdovi na strmih, jarkastih silikatnih pobočjih Pekla pri Mozlju.

17. Pugled – Žiben (192,79 ha)
Gozdni rezervat za prikaz in proučevanje naravnih sukcesij v opuščeni agrarni krajini. Osrednji del ima zaradi ruševin vasi in cerkve značaj spominskega parka.

18. Ledena jama (14,79 ha)
Jelovo-bukov gozd v okolici kraške jame z večnim ledom na Stojni.

19. Mestni vrh (31,76 ha)
Jelovo-bukov gozd na strmem, skalnatem pobočju razglednega vrha na Stojni.

20. Glažuta (29,45 ha)
Jelovo-bukov gozd v vrtačastem, skalovitem predelu blizu Glažute.

21. Bela stena (5,56 ha)
Prepadne stene z okolico v bližini Glažute.

22. Medvedjak (57,07 ha)
Ohranjen, težko dostopen predel jelovo-bukovih gozdov z naravnimi znamenitostmi in florističnimi posebnostmi (koliševka Sovja stena).

23. Vrh Roga (1,07 ha)
Fragment javorovo-bukovega gozda pod vrhom Roga.

24. Rog (96,93 ha)
Širši zaščitni pas pragozda Rajhenavski Rog z ohranjenimi jelovo-bukovimi gozdovi.

25. Jama vetrov (2,79 ha)
Manjša, težje dostopna kraška udornica s pragozdnim značajem.

26. Vrtača pri Skrajniku (1,85 ha)
Globoka kraška vrtača.

27. Brezno Lobodika (1,25 ha)
Kraško brezno z okolico.

28. Mozeljske staje (7,23 ha)
Globoki, težko dostopni kraški vrtači.

29. Rokovo (16,09 ha)
Jelovo bukov gozd na ekstremnemu, strmemu in skalovitemu rastišču.

30. Kopa (10,59 ha)
Greben vrha Kopa na Rogu, ob pragozdu Kopa.

31. Malence (7,36 ha)
Ponikalnica potoka Mošenik, ki pridobiva značaj prapotoka.

32. Pekel (13,16 ha)
Velika kraška vrtača.

33. Kadice (12,03 ha)
Soteska potoka Mateča voda s slikovitimi vodnimi kotanjami – kadicami, poseben ekosistem z reliktno floro.

34. Kobilji curek (3,08 ha)
Slikovit, težko dostopen predel s slapom Kobilji curek.

35. Iška (127,64 ha)
Strma pobočja soteske Iška.

36. Peči (1,63 ha)
Globoka kraška udornica.

37. Pekel – Šibje (3,43 ha)
Soteska potoka v Peklu s požiralniki.

38. Šahenska udornica 1 (2,01 ha)
Globoka kraška udornica.

39. Šahenska udornica 2 (1,08 ha)
Globoka kraška udornica.

40. Kofel (3,34 ha)
Zanimiv večnadstropni jamski sistem tik ob reki Rinži.

41. Željnske jame (7,95 ha)
Obsežen plitev jamski sistem z več okni, prazgodovinsko najdišče.

Predlagani – nerazglašeni gozdni rezervati:

42. Ribniški svatje (3,44 ha)
Prepadna ostenja na Veliki gori.

43. Nežica (17,58 ha)
Kraški potok z zanimivim izvirom in lehnjakovimi slapišči.

44. Mirtoviški potok (384,26 ha)
Slikovito porečje z dolino Mirtoviškega potoka z izvirom v kraški jami, slapišči, kadicami ter favnističnimi in florističnimi redkostmi v ostenjih in strmih pobočjih v zlivnem območju potoka.

(Vir: Hartman, Tomaž: ŽIVETI z gozdom: gozdnogospodarsko območje Kočevje. Gozdni rezervati in varovalni gozdovi na Gozdnogospodarskem območju Kočevje, Kočevje, 2010, str. 29.)