Zgodovina

Kočevska je skozi stoletja doživljala pestro in nenavadno zgodovinsko dogajanje. Zaradi odročnosti, prostranih gozdov, ostrega podnebja, zakraselosti, pomanjkanja vode in slabe rodovitnosti je do 13. stoletja samevala kot mogočen, nepristopen pragozd. Več kot 600 let so na tem prostoru živeli nemško govoreči prebivalci – kočevski Nemci, ki so se ob začetku leta 1941/42 izselili. Izpraznjena pokrajina je bila primerna za razvoj partizanskega gibanja, po končani 2. svetovni vojni pa so se na tem območju odvijali tudi povojni pobojni.

Od leta 1949-1990 pa je skoraj četrina občine sodila v t.i. Zaprto območje Kočevska Reka.

Kočevsko zaznamuje posebna zgodovina, saj je zaradi odročnosti, prostranih gozdov, ostrega podnebja, zakraselosti, pomanjkanja vode in slabe rodovitnosti do 13. stoletja samevala kot mogočen, nepristopen pragozd. V tridesetih letih 14. stoletja so grofje Ortenburški Kočevsko naselili z upornimi nemškimi poljedelci. V geografski zaprtosti in odročnosti pokrajine so Kočevarji iz roda v rod ohranjali svoje šege, običaje, nošo in govorico ter se ohranili kot nemški jezikovni in kulturni otok sredi slovenskega etničnega ozemlja več kot 600 let.

Kočevje se prvič omenja leta 1363. V času turške nevarnosti so naselje preselili v varen okljuk ponikalnice Rinže in ga obdali z obzidjem. Leta 1471 je naselje dobilo tudi mestne pravice. Leta 1418 je Kočevje z vsem kočevskim gospostvom prišlo pod Celjske grofe, po izumrtju Celjanov pa pod Habsburžane. Leta 1641 so lastniki kočevskega gospostva postali Turjaški grofje Auerspergi, ki so si sredi mesta zgradili mogočno grajsko rezidenco, ki jo je hvalil tudi Valvasor. Leta 1791 je cesar Leopold kočevskega kneza povzdignil v vojvodo, njegovo posestvo pa v vojvodino.

Zaradi skope kraške zemlje, ki ni mogla več preživljati hitro naraščajočega kmečkega prebivalstva, so domačini že od srednjega veka dalje iskali dodatni vir zaslužka v izdelovanju lesenih izdelkov in krošnjarstvu. Cesar Friderik III. je prebivalcem Kočevske že leta 1492 podelil pravico svobodnega krošnjarjenja.

Sprva so trgovali z doma izdelanimi lesenimi izdelki, živino in platnom, kasneje predvsem z južnim sadjem, slaščicami, bonboni ter peko kostanja. Zaradi težkih gospodarskih razmer se je v letih 1857-1941 izselila več kot polovica izmed 23.000 prebivalcev, večinoma v Ameriko.

V začetku 2. svetovne vojne je Kočevska prišla pod italijansko zasedbo, zato se je vodstvo kočevskih Nemcev odločilo za preselitev. V zimi 1941/1942 se je preselilo 11.509 oseb iz 176 naselij. Po končani vojni so Kočevarji nenadoma ostali brez doma in domovine, saj jim povojne oblasti niso dovolile vrnitve na Kočevsko. Jeseni 1943 je Kočevska postala središče osvobojenega ozemlja, mesto Kočevje pa prizorišče prvega zbora slovenskih odposlancev v tedanjem Sokolskem domu, današnjem Šeškovem domu. Podeželje so večkrat prekrižarile razne vojske in prizadele veliko škode v izpraznjenih vaseh kočevskih Nemcev.

Največ zla je prizadejala italijanska ofenziva poleti leta 1942, ko je bilo požganih večino vasi na Kočevskem Rogu. Po končani 2. svetovni vojni je Kočevski Rog postal tudi množičen grob tisočih zajetih vojakov. Največ množičnih usmrtitev v Sloveniji je bilo od maja do julija 1945 (zlasti vrnjenih ali doma zajetih domobrancev ter ujetnikov iz drugih jugoslovanskih republik) in nato do januarja 1946 (Nemcev, Italijanov ter kolaborantstva in protikomunizma osumljenih Slovencev). Tedaj pa je bila sprejeta ustava FLRJ in je morala OZNA tabprišča prepustiti organom ministrstva za notranje zadeve. Vendar je do posameznih skrivnih usmrtitev prihajalo tudi pozneje. Sodijo, da je v Sloveniji več sto večjih in manjših grobišč žrtev iz let 1945-46, od katerih številna še niso raziskana ali označena. Zdaj vso množico grobišč simbolizirata brezno pod Krenom v Kočevskem Rogu in Teharje.

Slovenske oblasti so po vojni namenile Kočevski posebno vlogo. Nova oblast iz nacionalnih in gospodarskih razlogov ni dovolila obnove porušenih in požganih vasi kočevskih Nemcev, ampak je celo načrtno uničevala njihovo kulturno dediščino. Po vojni je Kočevska zamenjala skoraj vse svoje prebivalstvo. Naseljevali so se novi prebivalci iz vse Slovenije in nekdanje Jugoslavije. Obsežna področja v notranjosti Kočevske pa so ostala prazna.

Leta 1948 je Jugoslavija prišla v spor s Sovjetsko zvezo (Informbiro). Grozilo je, da bo prišlo do nove vojne. Tako se je uveljavil projekt, ki je predvidel zaščito najvišjega vodstva v Jugoslaviji in v posameznih republikah.

V Sloveniji so kot najprimernejše območje izbrali Goteniško-reško planoto, saj se je bilo ob morebitnem napadu možno hitro umakniti v centralno Bosno ali k morju in od tam dalje; Kočevska leži na obrobju Slovenije, je gozdnata dežela, zato je lažje prikriti novo nastale objekte in nenazadnje: majhna gostota prebivalstva. Teren se je izkazal za izvrstnega, saj so predvidevali gradnjo bunkerjev v steno za naseljem. Na ta način se z vsakim metrom rova v globino hitro pridobi zaščito v višino. Skrajna točka višine je znašala 90 metrov, kar je dovolj za kritje pred še tako močno eksplozijo. Dela so bila končana 1958. Gre za sistem podzemskih hodnikov levo in desno, z množico sob. V podzemlju je bilo vse, od operacijske in rentgenske sobe, kinodvorane, pisarn, spalnic, kuhinje, jedilnice, kurilnice… V objektu je stalna temperatura 18C. To zagotavljajo peči in prezračevalne naprave.

V zaklonišču je lahko živelo 100 članov vodstva. Poleti 1991 je slovenska vlada sprejela zakon o odprtju zaprtega območja Kočevska Reka. Danes ima v Gotenici slovenska policija Vadbeno oskrbni center.

Več o zgodovini Kočevske si lahko preberete na www.pmk-kocevje.si