Tradicija gospodarjenja z gozdovi

Zgodovina gozdarstva na Kočevskem

Na Kočevskem, kjer večino površin poraščajo obširni gozdovi, je gozdarstvo bila in je ena najpomembnejših dejavnosti. Vzrok za kolonizacijo Kočevskega so bili gospodarske koristi zemljiške gosposke, saj so kmetje – podložniki morali gosposki plačevati predpisane dajatve. Kolonisti, ki so naseljevali Kočevsko, so gozd krčili in požigali ter tako pridobivali potrebne površine za kmetovanje. Šele strm in skalovit teren je zavrl nadaljnje krčenje in poselitev. Že v srednjem veku so začeli predpisovati, kako naj se človek vede do gozdnih dobrin. Pomanjkanje določenih dobrin in težnja lastnikov – fevdalcev, da postane tudi dotlej malo vredno gozdno zemljišče vir stalnih koristi in dohodkov, je vodilo v začetke pravno urejenih odnosov. Zemljiška gosposka je imela pravico gozdnega prava, pravico, da je lahko prepovedala krčenje in drugo koriščenje gozdov ter pravico kaznovati vsakogar, ki bi kršil predpise. Podložniki so imeli ob ustreznih predpisanih dajatvah pravico do paše, lesa, stelje in celo nižjega lova (ujede, polhi). Kmetijam so pripadala le poljedelska zemljišča, gozdovi so bili v skupni lasti in podrejeni zemljiški gosposki. Po nastopu novih gospodarskih in političnih razmer v 15. stoletju so veleposestniki uvideli možnost, da lahko povečajo dohodek, če podprejo razvoj rudarstva, fužinarstva, steklarstva in ladjedelništva.

Leta 1613 je v Kočevje prišla reformacijska komisija, ki naj bi gospostvo znova ocenila in reformirala. Izmed številnih komisijskih razsodb velja omeniti razsodbo z 9. januarja 1614 o zaščitnih gozdovih, v katerih je bilo vsako sekanje najstrožje prepovedano, ker so predstavljali nekakšno predzidje in zaščito pred Turki. Odprtje plavža v Čabru leta 1651 je povzročilo brezobzirno sekanje lesa v kočevsko-loških gozdovih, kar je sprožilo dolgoletne spore med Kranjsko deželno vlado in lastniki čabrskega okraja Zrinjskimi. Gospodarstvo je bilo zelo ekstenzivno. Večinoma so pridelovali podobne kulturne rastline kot drugod na Kranjskem. Do Napoleonovih časov je bilo Kočevsko dežela žita. Ko so se razvile prometne poti, so se Kočevarji zaradi konkurence preusmerili v živinorejo. Skoraj vsi pašniki so bili last vaških skupnosti. Imenovali so jih gmajne. Po arealu pašnikov je bil kočevski okraj najbogatejši v celi Dravski banovini. Leta 1641 so postali lastniki kočevskega in poljanskega gospostva Auerspergi, ki so 300 let pomembno oblikovali dogajanja na Kočevskem.

Gozd in gozdno gospodarstvo pod Auerspergi (do odprave služnosti)

Ob ustanovitvi fidejkomisa leta 1677 je bila površina Auerspergovih gozdov ocenjena na okoli 43.125 ha. Glavna gozdna področja na Kočevskem so bila Roško, Fridrihštajnsko in Goteniško pogorje. Do katastrske izmere leta 1823 so se zaradi velikega krčenja gozdov v korist obdelovalnih površin zmanjšala na okoli 27.600 ha. Novo prelomnico je leta 1848 predstavljala marčna revolucija, ki je kmete osvobodila tlačanstva in tako ukinila še njihove zadnje naturalne dajatve. Obseg veleposesti Auersperg na Kočevskem se je v obdobju od 1855 do 1885 ponovno zmanjšal v korist kmečkih gozdov na vsega 22.551 ha, od tega okoli 18.200 ha pod gozdno upravo Kočevje in 4.351 ha pod gozdno upravo Soteska.

Gozd je veliko pripomogel k ohranitvi prebivalstva v skromni deželi. Podložniki so imeli pravico pridobivati les, drva za kurjavo, pasti živino, pravico do stelje in drugih postranskih proizvodov, tako da sami niso vedeli, ali uživajo lastnino ali služnost. Meje med gozdom, poljem in pašniki so se na ta način zelo pogosto premikale proti volji zemljiške gosposke in se vse bolj oddaljevale od naselij. Služnostne pravice do pridobivanja stavbnega lesa in lesa za obrt so imele za posledico, da je sčasoma v bližini naselij in okoli bolj obljudenih predelov prevladovalo bukovje in je jelka mestoma izginila. Deželni knez Heinrich von Auersperg je leta 1752 izdal stroge odredbe o spoštovanju in čuvanju gozdnih mej. Odredbe naj bi zaustavile divje in nenačrtno izkoriščanje bližnjih gozdov, vendar jih prebivalci niso spoštovali. Šele po zemljiški odvezi v letu 1848 so gozdne meje dokončno uredili.

Vpliv železarstva in steklarstva na gozdove

Za potrebe železarne na Dvoru (1796–1891) so letno na Rogu posekali od 17.000 do 34.000 prostorninskih metrov bukovega lesa. Na primernih mestih so krčili gozdne površine – frate, ki so jih, če se niso same zarasle, umetno pogozdili s smreko in macesnom, ki pa se ni obnesel. S takim načinom izkoriščanja gozda so postopoma posekali na golo 1.500 ha gozda. Tako so začeli spreminjati naravno sestavo kočevskih gozdov.

Za steklarno v Glažuti je bilo v obdobju dvajsetletnega delovanja izsekano od 350 do 400 ha gozdov oziroma okoli 8.000 prostorninskih metrov lesa letno. Ogolele površine so bile zasajene s smreko ali so se naravno pomladile. Za potrebe oglarstva in pepelikarstva je bilo na Kočevskem posekanih okoli 1.560.000 m3 lesa. Večina oglja se je pridobila v kmečkih gozdovih brez načrtnega gospodarjenja, kar je vodilo v devastacijo gozdov.

Gospodarjenje z gozdovi po zemljiški odvezi

V obdobju od leta 1848 do konca 2. svetovne vojne so bila v gozdarstvu Kočevskega štiri pomembna obdobja. Za prvo obdobje do leta 1857 so bili značilni zakoni, ki so urejali lastninska vprašanja in način gospodarjenja z gozdom ter izgradnja južne železnice do Trsta, ki je približala gospodarski trg Kočevskemu. Za drugo obdobje do leta 1892 je značilna gradnja gozdnih cest in izgradnja gozdnih žag, za tretje obdobje do konca 1. svetovne vojne pa izdelava gozdnogospodarskih načrtov za veleposest, izgradnja kočevske železnice Grosuplje – Kočevje in podaljška dolenjske železnice do Straže ter postavitev moderne parne žage na Rogu in parne žage Jelendol. Zadnje obdobje pomeni čas agrarne reforme in gospodarske krize.
S padcem podložništva in lovskega prava gosposke leta 1848 se je pričela odprava služnostnih pravic, kar je imelo močan vpliv na kasnejše stanje gozdov. Kmetje, ki so postali enakovredni sosedje in mejaši, so zaradi odkupa služnostnih pravic začeli gozd negospodarno in prekomerno izkoriščati. Zaradi slabih prometnih razmer se lesa ni dalo smotrno izkoriščati. Zaradi neznanja in nepoznavanja tržnih razmer s strani kmetov so les iz gozdov po smešni ceni kupovali trgovci, ki so kupovali najlepša debla in cele gozdove. Ker sprejeti gozdni redi za različne avstrijske dežele niso več ustrezali spremenjenim družbeno-gospodarskim razmeram, je bil leta 1852 sprejet Gozdni zakon, ki je določil nove smernice za ureditev gozdarstva. Pred uveljavitvijo zakona je bilo potrebno rešiti vprašanje gozdnih služnosti. Podlago za to je dal cesarski patent iz leta 1853, ki je govoril o odkupu in ureditvi služnosti. Odkup služnostnih pravic na območju Auerspergove veleposesti je bil dokončno izveden šele leta 1888, saj so morali pravice urejevati individualno. Veleposest Auersperg je upravičencem odstopila v posest okoli 9.900 ha zemljišč, od tega 4.507 ha gozda pretežno na nižjih pobočjih. Veleposesti so ostali gozdovi na planotah pogorij (22.551 ha). Novi lastniki so svojo posest po zelo nizkih cenah dokaj hitro prodali trgovcem in prekupčevalcem. Skupaj je bilo v drobni posesti 21.824 ha. Lastniki so bili poleg kmetov še cerkve, kasneje pa tudi nekmeti. Obdobje se je končalo z zgraditvijo južne železnice do Trsta oktobra 1857.

Gradnja gozdnih cest

Problem gradnje cestne infrastrukture in industrijskih obratov v kočevskih gozdovih je bil izjemno težaven zaradi pomanjkanja vode na obsežnih kraških planotah, velike oddaljenosti od železnic, težavne dostopnosti zaradi skalovitega, strmega in vrtačastega terena, zato se je v pretežni meri razvijala le industrija polizdelkov. Končne izdelke je izdelovala samo domača obrt.

Prve gozdne ceste so začeli graditi na območjih, kjer se je oglarilo in za potrebe steklarne. Tako je bila cesta iz Grčaric v Glažuto zgrajena že v letih od 1833 do 1834. Leta 1840 so zgradili cesto iz Podturna na Podstenice za dovoz oglja na železarno na Dvoru. V drugi polovici 19. stoletja so na Kočevskem obnovili mnogo javnih cest in zgradili precej gozdnih cest. Pobudnik je bil predvsem gozdar Ernst Faber, upravnik Auerspergove gozdne uprave. Obdobje od leta 1876 do 1897, ki sovpada z gradnjo industrijskih žag, pomeni največji razmah gradnje gozdnih cest. Izkoriščanje gozdov je bilo do izgradnje kočevske in dolenjske železnice še vedno omejeno. Le najbolj vreden les so z vprego prevažali na večje razdalje. Po letu 1897 niso gradili pomembnejših gozdnih cest vse do konca 1. svetovne vojne. Med vojnama so v glavnem izvajali rekonstrukcije obstoječih cest, podaljševali že obstoječe in zgradili še nekaj krajših novih odsekov. Trasiranje in strokovni nadzor je izvajalo gozdarsko osebje Auerspergove gozdne uprave. Poleg cest, žičnice na Stružnico in gozdne železnice na Rogu, je bilo zgrajenih tudi več deset kilometrov lovskih ali jahalnih stez oz. poti. Najprej so se uporabljale za lovske namene, kasneje tudi za vlačenje lesa s sanmi pozimi ter za iznos oglja in drv s tovornimi konji.

Izkoriščanje gozdov za proizvodnjo tehničnega lesa

Tehnični les za žagarsko industrijo so dobivali iz najbližjega gozdnega revirja. Za posek so označevali površine gozdov in ne posameznih dreves. Izkoristek lesa je bil od 30 % do največ 50 %. Ko se je z izgradnjo železnice Ljubljana – Trst leta 1857 in Karlovac – Reka leta 1873 odprlo italijansko tržišče, so kupci začeli sekati tudi preko dovoljene in v pogodbi določene količine. Prekoračitve so bile tudi do trikratne. Tako nenačrtno izkoriščanje gozdov je vodilo v uničevanje gozdov, zato je uprava veleposestva začela z organiziranjem strokovne službe ter z urejanjem in vodenjem gozdnega gospodarjenja. Sistem sečenj na golo, ki je veljal za časa železarstva na Dvoru, steklarstva v Glažuti in žagarstva na Goteniškem pogorju, je vplival na spremembo drevesne in starostne strukture sestojev. Nastale so tudi velike površine zaraščajočih se površin. Zaradi precej nižje cene bukovih hlodov od jelovih, so na nekaterih mestih jelko skoraj v celoti izsekali.

Izdelava gozdnogospodarskih načrtov

Auerspergi so kmalu uvideli, da je prodaja lesa na domačem in predvsem tujem trgu zelo zahteven posel, zato so izkoriščanje svojih gozdov dajali za daljše obdobje v zakup lesnim trgovcem. Pri dolgoročnih zakupnih pogodbah je bilo lažje uveljavljati dolgoročne koristi gozda in ne samo željam kupcev. Večje potrebe po lesu so zahtevale zagotovitev trajnosti, kar je privedlo do načrtnega urejanja gozdov z gozdnogospodarskimi načrti po načelu trajnosti donosov, načrtovanja gradnje gozdnih prometnic in industrijskih obratov. Leta 1885 so začeli s pripravami za sistematično ureditev gozdnogospodarskega načrtovanja in izmero vseh gozdov veleposesti. Leta 1886 naj bi gozdarska oblast izdala predpis, ki je dovoljeval veleposestniške gozdove izkoriščati le na podlagi gozdnogospodarskih načrtov. Leta 1888 so začela velika gozdna posestva svoje gozdove načrtno urejati. Prvi poskus ureditve Auerspergovih gozdov je bil narejen že leta 1886 v revirju Glažuta. Ta ureditev je še slonela na sečnji na golo in na pogozdovanju s smreko. Načrt je bil končan leta 1889 in je bil zaradi napačnih vsebinskih izhodišč in računskih napak neuporaben. Po smrti upravitelja Ernsta Fabra leta 1890 je sistematično ureditev gozdov in izdelavo gozdnogospodarskih načrtov prevzel Leopold Hufnagl. Ta je Auerspergovo gozdno veleposest razdelil v tri medsebojno ločene gozdne komplekse: Goteniško pogorje, Fridrihštajn in Rog. Vsak zase je tvoril obratovalni razred, za katerega je bilo potrebno izdelati načrt. Kmečkih gozdov, gozdov graščine Kostel in mesta Kočevje takrat še niso urejali. Sledilo je obdobje gospodarskega razcveta kočevskih gozdov, ki ga je zaznamovala uvedba načela trajnosti donosov, strogi ukrepi pri negi in varstvu gozdov, izgradnja infrastrukture itd. Posek v kočevskih gozdovih se je z 41.070 m3 leta 1892 povzpel na 96.836 m3 leta 1896 oz. na 95.795 m3 leta 1897. Leta 1912 je bilo samo za potrebe oglarjenja posekano 56.500 prostorninskih metrov bukovega lesa.

Obdobje po 1. svetovni vojni

Gozdna proizvodnja se je med 1. svetovno vojno precej zmanjšala. Sekali so predvsem jelko, in sicer v gozdnih oddelkih blizu žagarskih obratov. Posek v teh gozdovih je bil prekomeren, kar se je s časom izrazilo na slabši sestojni strukturi. Po končani vojni se je gozdna proizvodnja naglo povečala. Lesna industrija naj bi se zanimala tudi za sortimente manjšinskih drevesnih vrst, kot so jelša, topol, črni gaber, jesen in druge.

Agrarna reforma – razpad posesti knezov Auerspergov

Leta 1918 se je ustanovila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1919 se je na njenem celotnem območju začela izvajati agrarna reforma. Za veleposest Auersperg je trajala skoraj 20 let in se je zaključila šele leta 1938 v takratni Kraljevini Jugoslaviji. Veleposest je v dolgotrajnih postopkih izvajanja agrarne reforme izgubila okoli 18.000 ha zemljišč, od tega okoli 17.500 ha gozda, ki je prešel pod Začasno državno upravo. Ostalo ji je 5.661 ha zemlje, gradova Žužemberk in Kočevje. Za odvzeto zemljo so dobili plačilo, ki pa ni bilo ustrezno glede na vrednost posesti. Čas izvajanja agrarne reforme je bil tudi čas intenzivnih sečenj, s katerimi so lastniki (tudi Auersperg) želeli iz gozdov dobiti čim večje količine kvalitetnega lesa. Sečnje v roških gozdovih kljub temu niso bile zelo močne.

Gospodarska kriza

Splošna gospodarska kriza je v gozdarstvu trajala od leta 1930 do leta 1938. Cene gozdnih proizvodov in lesa so padle na polovico cen predkriznega obdobja. Ljudje so v svojih finančnih tegobah sekali preko prirastka in s tem dolgoročno ogrozili donose iz gozdov.

2. svetovna vojna

Italijani so hoteli v času okupacije intenzivno izkoriščati kočevske gozdove, vendar jim to ni uspelo. S kapitulacijo Italije leta 1943 je v kočevskih gozdovih prenehalo sleherno delo. 20. septembra 1943 se je ustanovila nova gozdna uprava razlaščenih gozdov Rog, novembra istega leta pa Gozdarski vod, ki naj bi deloval do ustanovitve Odseka za gozdarstvo, komisije za upravo narodne imovine in komisije za zaščito gozdov na 1. zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta februarja leta 1944. Namen odseka za gozdarstvo je bil organizirati gozdarsko službo po vseh slovenskih pokrajinah. Odsek je bil zametek povojnega ministrstva za gozdarstvo. Premoženje Auerspergov je bilo dokončno zaplenjeno po sklepu AVNOJ-a 21. novembra 1944.

Obdobje od leta 1946 do 1952

Prehod razlaščenih in zaplenjenih gozdov v državno last je bil uzakonjen julija 1946. Državne gozdne uprave so tako prevzele tudi gozdove Auerspergove veleposesti, gozdove Začasne državne uprave in vso posest italijanske družbe Emona – nekdanje kmečke gozdove kočevskih Nemcev. Centralizirana oblast je razvijala mesto Kočevje z bližnjo okolico. V mestu so zgradili velike tovarne. Na osrednjem delu Kočevskega polja so zgradili živinorejske obrate, v katerih so zaposlili priseljene kmetijske delavce. Pretežni del nekdaj kulturne krajine je bil prepuščen moči narave. Februarja leta 1947 je bil izdelan načrt za ureditev kmetijskega gospodarstva na Kočevskem, ki je obravnaval tudi gozdarstvo. Z vidika gozdnogospodarskega načrtovanja so kočevske gozdove razdelili v tri skupine:

• gozdovi, ki so se izkoriščali na podlagi gozdnogospodarskih načrtov, kamor so sodili tudi nekdanji gozdovi Auerspergove veleposesti;
• gozdovi kočevskih Nemcev, ki so bili večinoma prodani in so po njihovi izselitvi prešli v posest italijanske družbe Emona – t.i. emonski gozdovi;
• pašniški gozdovi, ki so bili zaraščeni s pionirskimi drevesnimi vrstami (začetna stopnja razvoja vegetacije) in z redkimi klimaksnimi drevesnimi vrstami, ki predstavljajo končno razvojno stopnjo vegetacije.

Za namestitev gozdnih delavcev oz. za ustanovitev gozdarskih delavskih centrov so gozdnemu gospodarstvu dodelili 14 vasi. Pred 2. svetovno vojno so bili gozdni delavci skoraj sami Slovenci in Hrvati, po vojni pa jih je največ prišlo iz južnih republik takratne Jugoslavije. Delavcev je bilo vseskozi premalo. Do leta 1948 so večino delovne sile predstavljali vojni ujetniki. Gozdnogospodarski načrti so obstajali za veleposest Auersperg, gozdove Mestne hranilnice ljubljanske in gozdove prevzete po Začasni državni upravi. Za nekatere veleposesti so bili načrti pred vojno sicer izdelani, a jih državna gozdna uprava po vojni ni imela. Emonski gozdovi in gozdovi Trboveljske premogokopne družbe niso imeli načrtov. Državne gozdove Gozdnogospodarskega območja je v upravljanje prevzelo Gozdno gospodarstvo Kočevje, ustanovljeno z odločbo vlade Ljudske republike Slovenije 17. januarja 1947. Prevzelo je gozdove vseh veleposesti, gozdove kočevskih Nemcev ter emigrantov. V prvih povojnih letih je prišlo na Kočevskem do večjih nenačrtnih sečenj po nalogu oblasti. V obdobju od 1947 do 1951 je bilo zaradi velikih potreb nestrokovno in udarniško posekano preko enega milijona m3 lesa.

Obdobje od leta 1953 do leta 1991

Leta 1952 je prišlo do združitve samostojnih kmetijskih gospodarstev z GG Kočevje. Z odločbo vlade LRS je bilo 14. marca 1952 ustanovljeno Kmetijsko gozdarsko posestvo Kočevje. Vlada LRS je leta 1953 ustanovila Državno posestvo Snežnik Kočevska Reka s površino blizu 13.000 ha. Zaradi graditve republiških zaščitnih objektov v Gotenici in Škrilju je nastalo za javnost zaprto območje, kjer se je gospodarilo prilagojeno posebnemu namenu do leta 1990. Z vsemi ostalimi gozdovi je upravljal GG Kočevje.

Šele po letu 1952 se je začelo v gozdovih ponovno gospodariti po strokovnih načelih. Zakon o gozdovih iz leta 1953 je zahteval izdelavo gozdnogospodarskih načrtov po posameznih gozdnogospodarskih enotah za vse gozdove. V letu 1953 se je začelo z načrtnim urejanjem gozdov, tj. izdelovanjem gozdnogospodarskih načrtov posameznih GGE. Do leta 1964 so bili izdelani načrti za kapitalne in bivše kmečke (emonske) gozdove. Začelo se je z izdelavo prvih revizij načrtov. Posestvo Snežnik je k izdelavi gozdnogospodarskih načrtov pristopilo leta 1961. Skupno gospodarjenje z vsemi gozdovi v okviru gozdnogospodarskega območja je bilo uzakonjeno z Zakonom o gozdovih leta 1965. S tem se je zagotovilo strokovno delo tudi v zasebni posesti. S Pravilnikom o izdelavi gozdnogospodarskih načrtov in o evidenci njihovega izvrševanja leta 1967 so bili dani podrobnejši predpisi za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov Gozdnogospodarskega območja. Prvi gozdnogospodarski načrt GGO Kočevje je bil izdelan za obdobje od 1971 do 1980.

Gojitveno lovišče Rog s Snežnikom Kočevska Reka je bilo ustanovljeno leta 1948 in je delovalo znotraj Uprave državnih gojitvenih lovišč LRS. Leta 1961 je bilo z odločbo vključeno v KGP Kočevje, zato se je lovišče Snežnik odcepilo in priključilo Posestvu Snežnik Kočevska Reka. Ime Gojitveno lovišče Medved je dobilo leta 1974. V Lovišče s posebnim namenom Medved se je preimenovalo z Uredbo o ustanovitvi lovišč s posebnim namenom v Republiki Sloveniji (2004) leta 2005, ko so se spremenile tudi meje lovišča. Lovišče je leta 1964 za intenzivno gojitev divjadi (divjih prašičev in damjakov) osnovalo 1.007 ha veliko oboro Smuka in leta 1972 še 1.017 ha veliko oboro Stari Log. Zaradi spremenjenih gospodarskih razmer in nakazanih političnih sprememb je bil za GG Kočevje leta 1990 izdelan program razvojne, tehnološke in kadrovske prenove, ki je potekal do razdružitve na izvajalski del in javno gozdarsko službo, ter je pomenil zmanjševanje števila zaposlenih, intenzivno vlaganje v razvoj, modernizacijo proizvodnje, intenzivno delo na naravovarstvu v projektu Kočevski naravni park in prenovo informacijskega sistema.

Obdobje po letu 1991

Po letu 1991 se je začelo obdobje sprememb v organizaciji gozdarstva. Z uveljavitvijo Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije leta 1993 so gozdovi postali last Republike Slovenije, upravitelj pa je postal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Zakon o gozdovih iz leta 1993 je predpisal ustanovitev Zavoda za gozdove Slovenije kot javne gozdarske službe. Gozdarje je razdelil na tiste, ki načrtujejo dela v gozdu, in na tiste, ki ta dela izvajajo. V gozdnogospodarskem območju Kočevje za načrtovanje razvoja vseh gozdov na vseh področjih skrbi Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Kočevje. Gozdarstvo Grča d.d. (bivši GG Kočevje) in Snežnik d.d. (bivše Posestvo Snežnik) na osnovi koncesije izvajata vsa gozdarska opravila v državnih gozdovih. V zasebnih gozdovih praviloma dela izvajajo lastniki sami.

(Vir: Kocjan, Bojan: ŽIVETI z gozdom: gozdnogospodarsko območje Kočevje. Zgodovina gozdarstva na Kočevskem, Kočevje, 2010, str. 41.)